Kategorizacija članka
|
|
||||||||||||||||||||||
|
Text format
Radio Študent – Tolpa bumov
Review of Stories from Magatrea (1997)
Author: Rajko Muršič
# Page 1
Tolpa bumov
BORUT KRŽIŠNIK: "MAGATREJSKE ZGODBE"
KUD France Prešeren. 1997
Simfonični orkester je glasbeni muzej. Je zbirka zvočne evolucije posameznih glasbil in zvočil, nekakšen idealni tip evropske predstave o razvoju in najvišjem dometu glasbe. Utelešeni mit evropske hegemonije. Brezizhodna avtopoetičnost dekadence.
To, nenazadnje, dokazujejo najrazličnejši glasbeniki, ki ustvarjajo t. i. računalniško glasbo, in računalničarji, ki se lotevajo digitalne glasbe. Sempli pravih orkestrov in pravih glasbil naj bi sicer bili le tehnični pripomočki pri računalniškem skladanju, na primer za scensko in filmsko glasbo, toda v resnici so postali nekakšen kalup, po katerem proizvajajo sodobno računalniško glasbo, ki se vse bolj vrti v slepem krogu zaprašenega idealnega muzejskega tipa. Večina te produkcije je zaradi vsake izgube kreativnosti obsojena na recikliranje že zdavnaj prežvečene glasbene zgodovine ali, v najboljšem primeru, eklektičnega križanja obdobij, zvrsti, slogov in oblik. Odpor do konservativnosti, ki jo narekuje krožna logika produkcije glasbe iz računalnika, bi lahko narekoval prvi in malodane edini očitek, ki bi ga lahko naslovili na Magatrejske zgodbe Boruta Kržišnika. Toda kategorija konservativnosti se nikakor ne prilega njegovemu najnovejšemu delu.
Priznam, Kržišnikove Magatrejske zgodbe so me najprej očarale, potem navdušile in na koncu prepričale, da je boljše s starim orožjem boriti se proti mlinom na veter kot z novo mehanizacijo streljati kozle. Čeprav je Borut Kržišnik na doslej izdanih ploščah Currents of Time iz leta 1991 in La Dolce Vita s skupino Data Direct iz leta 1995 dajal prednost skupinskemu živemu igranju in elektrificirani zasedbi, se je na Magatrejskih zgodbah lotil nečesa zanj očitno skrajno izzivalnega: skladanja za virtualni simfonični orkester. Njegova vloga tokrat ni bila samo skladateljska in dirigentska, niti ni bil le računalniški brkljač, ki je mukotrpno sestavljal najrazličnejše semple, temveč je na ta orkester dobesedno igral.
# Page 2
Le računalnik lahko omogoči glasbeniku, da dobesedno igra z orkestrom. Videti je, kot da so se končno udejanile ultimate sanje vsakega dirigenta: orkester končno lahko igra natančno tako, kot si dirigent zamisli. In če sta za nameček poenoteni tudi vlogi dirigenta in skladatelja, si česa bolj idealnega skoraj ne bi mogli predstavljati.
Toda, naj se svet kaže v še tako popolni luči, zmeraj se bo našel kakšen zoprn "ampak". Tokratna težava je v tem, da lahko umanjka moment nepredvidljivosti. Ne, nikakor ne mislim, da bi bilo igranje na računalnik brezdušno, brez agogike, brez razmetavanja energije ali brez muzikalnih kontrastov. Nasprotno, glede zvočne dinamike lahko virtualni orkester doseže vse, kar lahko doseže klasični, živi orkester, in še veliko več. Nekatera glasbila, na primer, ki zaradi njihovega hendikepa v jakosti zvoka ne morejo solirati ob fortissimu orkestra, v virtualnem orkestru z lahkoto preglasijo stočlansko kanonado hrupa. Druga lahko igrajo v registrih, ki jih resnični materiali ne dopuščajo. Še razglasiti jih je mogoče, če tako zahteva kompozicijska zamisel.
Ne, virtualni orkester nikakor ni manjvreden. Edini manko, ki ga ima, zadeva nepredvidljivo vedenje glasbenikov v realnih situacijah. Naj je skladatelj še tako natančen z navajanjem posameznih napotkov, kako odigrati kakšen part, naj se dirigent še tako trudi z orkestrom, končnega rezultata v katerikoli realni situaciji izvedbe ni mogoče predvideti, ker nihče ne more vedeti, kako se bo v resnici obnašala skupina desetih, dvajsetih, petdesetih ali stotih ljudi: noben orkester nobenega parta ne bo nikoli izvedel dvakrat povsem enako. Kakršnakoli je izvedba, zmeraj je drugačna od idealne predstave, ki sta jo o skladbi imela skladatelj in dirigent.
To je bil verjetno razlog, zaradi katerega je Borut Kržišnik k sodelovanju povabil tudi nekaj renomiranih glasbenikov, ki so s svojimi parti dodali tisto komponento, ki je kljub studijski izvedbi prispevala nepredvidljivi godbeniški presežek. Vložek solistov ni mogoče enostavno razločiti od igranja virtualnega orkestra, in prav v tem je Kržišnikov največji uspeh. Ob pozornem poslušanju večinoma sicer lahko ugotovimo, kdaj igra solist in kdaj oz. kaj virtualni orkester, toda obstajajo posamezni parti, pri katerih je to povsem zabrisano.
# Page 3
Violinist Vuk Kraković, klarinetist Mario Marolt, violistka Sonja Vuković ter čelista Pavle Rakar in Igor Mitrović so svoje delo opravili odlično, na trenutke prav fascinantno.
Delo je pravzaprav nastajalo na podlagi najrazličnejših spontanih interakcij, ne le med skladateljem oz. dirigentom in povabljenimi solisti, temveč tudi na podlagi interakcij v času nastajanja dela samega: prejšnja verzija dela je bila temelj za nove izboljšave in dodatke, dokler ni celota dobila iskanega repa in glave. Takšen je pač skladateljski postopek, in kdor si misli, da imajo skladatelji v glavi najprej celoten izdelek, potem pa ga samo še napišejo na papir, se grdo moti. Skladanje je predvsem naporno delo, ki zahteva ogromno znanja, ki ga je mogoče pridobiti tudi v enajsti šoli. Kapo dol! Magatrejske zgodbe niso le uspešen spoj živih in virtualnih partov, temveč tudi prebijajo meje med glasbeno logiko popularne in t. i. klasične glasbe. Klasično izobraženi glasbeniki in skladatelji bi sicer lahko našli marsikatero dlako v jajcu, toda neobremenjeno poslušanje Magatrejskih zgodb je vse prej kot dolgočasno ali duhamorno. Prav živost te kondenzirane celote je zadnja kvaliteta, na katero bi rad opozoril, preden vas vržem v neskončnost Adamsovega, pardon, Kržišnikovega univerzuma.
Magatrejske zgodbe so sklenjena celota, ki učinkujejo v svojem malo manj kot petdesetminutnem realnem času. Ker pa ima pričujoča oddaja določene časovne omejitve, bo tokrat umanjkal uvodni čudež na Magatreji, ki ga boste pač morali poiskati kar sami, zvrstili pa se bodo Ljubezenska pesem št. 1, Ogenj, Gedeonov govor, Vprašanja ter Tertulijanova konstrukcija.
CD: Kržišnik/2-6 (vse: Borut Kržišnik), cca 37'
Rajko Muršič
---
Arhivirani dokumenti
Povezani dokumenti